Vsi vemo, da je znanje prve pomoči zelo priporočljivo. Tega smo se zavedali tudi učenci in dijaki Zavoda za slepo in slabovidno mladino in zato je bil prvi del naravoslovnega dne kot nalašč za izobraževanje. K nam je prišla prostovoljka iz rdečega križa Slovenije, gospa Ana Skumavec. Na začetku je učiteljica Damijana povedala nekaj besed, potem pa se nam je predstavila gospa Ana, ki je tudi nardila lep uvod, potem pa smo začeli.

Gospa Ana nam je najprej povedala telefonsko številko, kamor lahko pokličemo, če opazimo katerokoli nesrečo, potem nam je pokazala, kako človeka oživljamo, kako mu damo umetno dihanje, kaj naredimo, če ugotovimo, da ima oseba odprto rano, pokazala in predstavila nam je aparat za oživljanje. Pokazala pa nam je tudi torbico, v kateri je bilo vse potrebno za prvo pomoč. Meni je bilo najbolj všeč to, da smo pri vsaki stvari lahko sodelovali. Iz tega smo se ogromno naučili in tudi ugotovili, da je pri tem potrebna tudi moč, ki je priporočljiva predvsem pri oživljanju. Na lutki Ančki smo to lahko tudi preizkusili. Bilo nam je zelo zanimivo in tudi zabavno. (še posebej fantom).

Gospa Ana nam je vse skupaj odlično predstavila in razložila. Zelo lepo se mi je zdelo, da je na pomoč priskočila prav vsakemu, ki je karkoli potreboval.

Na koncu predstavitve smo se gospe Ani lepo zahvalili in učiteljica Damijana ji je izročila nekaj daril, ki smo jih pripravili učenci Zavoda. Gospa Ana je bila zelo vesela.

Zdaj pa znamo že kar veliko, kar se tiče prve pomoči in tako bomo lažje pomagali drugim.

Ta predstavitev gospe Ane nam bo res ostala v lepem spominu, saj se zavedao, da tudi mi slepi in slabovidni lahko pomagamo drugim.

Pomagajmo drugim, saj nikoli ne vemo, kdaj se bomo v tej situaciji znašli prav mi!

Vse dobro kar bomo za druge storili, se nam bo povrnilo z dobrim.

V drugem delu naravoslovnega dne smo se osnovnošolci in dijaki 1. letnika ADM odpravili na raziskovanje novih pustolovščin. Naša ogromna želja je bila, da bi šli na fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo. In res: Naša želja se je uresničila. Na fakulteto za kemijo smo odšli z velikim veseljem in zanimanjem. Ko smo prišli, nas je gospod Leban lepo pozdravil, potem pa je učiteljica Damijana spregovorila še nekaj besed. Po uvodnem delu pa se je vse skupaj zares začelo. Gospod Leban je začel s poskusi. Pri poskusih mu je pomagal njegov asistent Aleš. Najprej je začel poskus z vrečko, ki jo je zložil v obliko trikotnika, potem nadaljeval z majico in z njo predstavil najkrajši način zlaganja, po tem poskusu se je lotil poskusa z oljem, s sodobikarbono, z zamaškom, steklenico in meglo, s toplo vodo in žico ter poskus s suhim ledom. Vse poskuse nam je zelo lepo in podrobno predstavil in razložil. Zelo nam je bilo všeč, ker nam je vsako stvar, ki je bila možna pokazal od blizu ali pa smo jo lahko otipali. Tudi vohali smo. Gospod Leban nam je kemijo in vse poskuse predstavil na zelo preprost, enostaven in sproščen način. Med tem, ko je on izvedel poskus, smo se mi poskusu nasmejali, se čudili, mašili ušesa, spraševali, …

Najbolj mi je v spominu ostala hudomušna pesmica, ki je govorila o žveplovi kislini. Prebral nam jo je kar kmalu na začetku predavanja.

Najbolj sem bil vesel, ker je učiteljica dala profesorju portret Luisa Pasteurja, ki sem ga sam narisal.

Najboljši oz. najbolj zanimiv poskus se mi je zdel poskus z zobno pasto za slone.

Poskus, ki je poimenovan »indijanski ali kitajski čaj« tudi ni bil zanemarljiv.

Uspelo mi je, saj sem učiteljico in sošolce in predavatelje presenetila s piškoti, ki sem jih sama pripravila. To sem naredila, ker sem imela dovolj prostega časa in ker zelo rada kuham in pečem sladkarije. Všeč pa mi je tudi to, da presenetim ali obdarim bližnje, znance, sošolce ali pa zgolj mimoidoče.

Bilo mi je lepo. Najbolj sem pa bil vesel, ko je učiteljica povedala, da sem v darilno vrečko tudi jaz nekaj prispeval. Sam sem naredil škatlico in belo lilijo. Se mi je zdelo, da je bil gospod Vane vesel. Bil je fantastičen.

Po koncu zanimivih kemijskih dogodivščin smo se Gospodu Lebanu lepo zahvalili in učiteljica Damijana mu je izročila nekaj daril, ki smo jih izdelali učenci Zavoda.

Gospod Leban je bil zelo vesel našega obiska, mi pa smo bili veseli njega, saj nam je vse prikazal enkratno.

Asistent  je bil zelo hiter, spreten in korajžen. Nosil je zaščitna očala in haljo.

Na koncu smo se še skupaj fotografirali. Potem smo se lepo poslovili ter zahvalili in se s prijetnimi vtisi odpravili nazaj v Zavod za slepo in slabovidno mladino.

Verjamemo, da nam bo ta dan ostal v lepem spominu, saj smo doživeli veliko prijetnih in sproščenih dogodivščin.